Val navtika - Issue 243

この号では

Mesec oktober ne more miniti brez Barkolane in tudi oktobrski Val ni mogel biti brez tega pomembnega dogodka v naši neposredni bližini. Kaj prebudi vse te slovenske posadke in jih iz cone udobja premakne na barke in na morje, ne vem točno. Na to lahko odgovorijo samo tisti, ki so/smo bili že kdaj na Barkolani. Vzdušje je nepopisno, morda primerljivo s kakšno tekmo Lige prvakov. No odvisno, če zmagajo naši. Torej o Barkolani je govora, jasno, da ne več o nogometu, kjer v Ligi prvakov nimamo svoje ekipe. Smo jo pa imeli na Barkolani in to zmagovalno, kar pomeni še toliko več, saj tu velja le zmaga, podobno kot na Pokalu Amerike. Je pa Barkolana postala nekoliko drugačna od Pokala Amerike, kjer moraš biti ali živeti v državi, katero zastopaš. Na Barkolani so se v zadnjih nekaj letih pojavile vsaj na maksi jadrnicah vse bolj mešane posadke. Ko sem analiziral in študiral kje vse smo imeli predstavnike, sem ugotovil, da kdorkoli bi od favoritov med maksiji zmagal, bi bil na barki vsaj en Slovenec ali Slovenka. Torej pozdravljam narodno mešane in tudi sicer mešane posadke na jadrnicah, ki očitno naredijo nam gledalcem jadranje bolj pestro vznemirljivo in tudi bolj navijaško orientirano. To pa je seveda cilj in dobra promocija za jadranje. Da, Barkolana je odlična promocija za jadranje in veseli me, da se toliko ljudi, pa tudi medijev v času dogodka zanima za ta lep šport. Slovenci smo lahko na letošnjo Barkolano še posebej ponosni. Izkupiček je bil dober kot ne pomnim. Dobili smo zmagovalca Way Of Life, tretje in četrtouvrščenega, potem še četico Slovencev na tujih jadrnicah med prvih deset in seveda naprej zmage v kategorijah. Sploh vsak, ki je zaključil letošnjo Barkolano, je že sam po sebi zmagovalec. Pa še to: posebej me veseli, da je dve od prvih treh jadrnic v cilju projektiral naš Andrej Justin. Primoža Rogliča sem namenoma izpustil, da ga ne bi ob tem hvaljenju zagrabilo in bi slučajno menjal športno disciplino.